29. marec – 1. junij 2024

Aleš Sedmak

Gostujoča razstava Obalnih galerij Piran

 

Aleš Sedmak (1952) že od študija na oddelku za slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (diplomiral leta 1980) neprekinjeno ustvarja kot slikar, grafik, risar, ilustrator, oblikovalec, pedagog, mentor ter organizator izobraževalnih delavnic in dogodkov. Bil je tudi eden od organizatorjev pri ustanavljanju društvene Galerije Insula v Izoli in pred četrt stoletja programski svetovalec za ustanovitev likovne gimnazije v Kopru. Od leta 1983 do 1987 je bil predsednik DLUSO, od 2011 do 2021 pa predsednik ZDSLU. Šestnajst let je bil vodja projekta Kaverljag kot edine tovrstne manifestacije z mednarodno udeležbo profesorjev in študentov; njegov atelje v tem istrskem zaselku sredi bujne narave nad dolino Dragonje je zapisan kot prizorišče edinstvenih izobraževalnih taborov, s poudarkom na aktualnih vsebinah, zlasti ekologiji, uporabnosti izdelkov ter povezovanju in sinergiji likovne umetnosti in različnih znanstvenih ved. Od leta 2009 so tu ustvarjali ilustracije in publikacije za slepe in slabovidne, ki so likovnikom predstavljale velik izziv, saj so morali vidne podobe pripraviti za tipno branje.

V Likovnem salonu Kočevje smo predstavili izbor del obsežnega Sedmakovega opusa, ki ga na različnih področjih in zvrsteh likovne umetnosti neprekinjeno ustvarja skoraj petdeset let. Poleg  znamenitega in pionirskega projekta BLACK BOX smo predstavili še projekt Kaverljag in izbor poljudnoznanstvenih ilustracij, ki v ospredje postavljajo naravo, človeka in vrsto eksistencialnih vprašanj.

Sedmakovo vsestransko osebnost in njegovo multidisciplinarno ustvarjanje je na otvoritvi razstave predstavila Mara Ambrožič Verderber, direktorica Obalnih galerij Piran.

 

*Besedilo povzeto iz: Aleš Sedmak;  razstavni katalog (uvodnik Mara Ambrožič Verderber; besedila Marko Košan, Nives Marvin; intervju Tea Štoka; esej Tomaž Wraber), Obalne galerije Piran, 2024.

Avtor fotografij Jaka Jeraša, arhiv Obalnih galerij Piran, 2023 in arhiv Pokrajinskega muzeja Kočevje, 2024

 

 

14. september–2. december 2023

Hommage Milanu Butini (1923–1999)

Klavdij Zornik, Zoran Didek, Milan Butina, Marijan Tršar, Jožef Muhovič, Jurij Selan

Avdio-vizualizacija: Beam Team

 

Z razstavo v Likovnem salonu Kočevje smo se poklonili 100. obletnici rojstva slikarja in likovnega teoretika dr. Milana Butine. V želji, da Milana Butino predstavimo večplastno in na vseh nivojih njegovega ustvarjanja, smo se med seboj povezale različne ustanove: Pokrajinski muzej Kočevje, Galerija Staneta Kregarja, Slovenski gledališki inštitut in Galerija Hest v Mariboru.

V Kočevju smo ga predstavili kot likovnega teoretika, ki je preko slikarstva prihajal do likovnoteoretskih spoznanj in odkritij. Kot utemeljitelja likovnoteoretskih praks v Sloveniji smo ga postavili ob bok njegovima predhodnikoma (Zornik, Didek), sodobniku in prijatelju (Tršar) in naslednikom (Muhovič, Selan). Likovnoteoretska zapuščina Milana Butine je močno zaznamovala slovenski likovni prostor. Predvsem je s svojimi pristopi, utemeljitvami in novimi dognanji postavil temelje likovnoteoretske prakse in likovne pedagogike na Slovenskem, ki jo nadaljujejo in ohranjajo likovni pedagogi in vsi, ki se ukvarjajo z likovno umetnostjo.

Z razstavo v razstavi je bil predstavljen projekt Vizualno definiranje likovnega, ki so ga pri predmetu Likovne analize grafičnih izdelkov 2 pod mentorstvom doc. Borisa Beje pripravili študenti Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 

Za oživitev Butinovih slikarski del z avdio-vizualizacijo pa je poskrbela kreativna ekipa ustvarjalcev, ki deluje pod imenom Beam Team (Anja Romih, Stella Ivšek, Črt Trkman).

 

 

8. december 2023–2. marec 2024

Anja Kranjc MEDPROSTORI BIVANJA

 

V Likovnem salonu Kočevje se Anja Kranjc predstavlja s kiparskim ciklom Nevidno vidno in s serijo slik s skupnim naslovom Utelešenje divjine. Kiparstvo in slikarstvo sta dve umetniški zvrsti, ki ju med seboj prepleta in dopolnjuje. Tisto, česar ne more prikazati v skulpturi, upodobi na slikarskem platnu in obratno. Tako kot svoja slikarska platna nadgrajuje s tri dimenzionalnimi elementi, kot so na primer na slikarsko površino pritrjene tkanine, čipke, zlati in srebrni lističi, na podoben način gradi tudi skulpturo. V načinu kolažiranja nanjo dodaja fotografije, elemente iz narave ali vsakdanjega življenja. Vsi elementi pri njenem ustvarjanju so gradniki močne simbolne vsebine in so nosilci občutij, spomina in avtoričinega doživljanja.

»To, kar vidite, je nevidno telo, občuteno telo. Notranje človeško sem obrnila navzven,« o svojem ustvarjanju razmišlja akademska kiparka Anja Kranjc. Umetnica mlajše generacije svoj umetniški izraz išče v človeku in naravi ter njuni povezanosti. Išče načine, kako v kiparstvu in slikarstvu prikazati človeka, ki ni samo materialna podoba, ampak tudi energija, ki jo oddaja. Raziskuje, kako upodobiti prehajanja in povezovanja med ljudmi, prehajanja med človekom in naravo. Zanima jo vmesni prostor, ki nastaja med fizičnimi oblikami in v katerem obstajajo nevidne sile in vezi, ki te oblike povezujejo. V svojem ustvarjanju torej išče duhovne dimenzije človeške eksistence in notranjo naravo človeka.

 

 

17. junij–9. september 2023

Aprilija Lužar. Mala retrospektiva.

Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci XII.

 

V sklopu Poletne muzejske noči smo na ogled postavili razstavo iz cikla Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci XII. Letos smo predstavili dela akademske slikarke, videastke in performerke Aprilije Lužar, ki živi in ustvarja na Kočevskem.

Na manjši retrospektivni razstavi so bila predstavljena njena slikarska dela vse od zgodnejših avtoportretov, figuralike in abstrakcije ter multidisciplinarni projekt Taxi Art / Ženski Taxi, s katerim je postala vodilna ustvarjalka na polju aktivistične feministične umetnosti. Ženski Taxi je Aprilija Lužar izvedla v več različicah in ob različnih priložnostih (od razstav do festivalov po Sloveniji pa tudi New Yorku, Zagrebu, Beogradu, Dunaju in drugje). Ta projekt je avtoričino najbolj izpostavljeno delo in poudarja, da je nasilje nad ženskami še vedno prisotno. Je realnost, ki je ne smemo zanikati, o kateri je potrebno govoriti in se ji zoperstaviti.

Aprilija Lužar je kot aktivistka s svojim umetniškim udejstvovanjem začela že leta 1988 sodelovati v različnih organizacijah: s feministično lezbično organizacijo Kasandra in Ženskim centrom Metelkova. Sodeluje s ŠKUC LL in z ženskimi centri »F-IKS«, feminističnim informativnim kulturnim središčem, Žensko svetovalnico in Društvom SOS telefon v Ljubljani. V tujini se je povezovala z Lezbično skupino Konrat in ženskim centrom v Zagrebu. Delovala je kot soustanoviteljica lezbične sekcije LL, sodelovala je pri ustanovitvi Roza kluba. Velja za eno od pionirk gibanja za pravice istospolno usmerjenih.

 

 

23. maj –9. junij 2023

Roški kvartir

Skupinska slikarska razstava z naslovom Roški kvartir se je vsebinsko navezovala na umetniška dela, natančneje slike petih umetnic in umetnikov, ki v svoji praksi pogosteje upodabljajo naravo in gozdni ekosistem. Izbor domačih referenčnih umetnikov iz različnih koncev Slovenije vključuje sledeče avtorje: Tino Dobrajc, Mitjo Ficka, Petra Gabra, Mita Gegiča in Moniko Slemc Klavžar. Na razstavi so predstavili svoja slikarska dela monumentalnih in manjših formatov, katera zaznamujejo specifični avtorski slogi in prepoznavno likovno govorico. S podobami mračne gmajne, skrivnostne podrasti, kamnin, hidrosfere, divjih bitij in metodično umeščenih antropomorfnih figur ter njihove ambivalentne implikacije na okolje, razstava prinaša asociacije in spomine vezane na kočevski pragozd, neokrnjeno divjino in na splošno domovino, deželo gozdov. Naslov razstave in njena umestitev v kočevski likovni salon aludirata na opevano kraško planoto, ki se po eni strani navezuje na širši (skorajda avtomatiziran) nacionalni ponos, po drugi strani pa vzbuja strah in politično-zgodovinske skomine.

Sodelujoči umetniki: Tina Dobrajc, Mitja Ficko, Peter Gaber, Mito Gegič, Monika Slemc Klavžar

Kuratorica: Maša Žekš

Foto: Katarina Kolenc

 

 

2. marec–13. maj 2023

Veno Pilon, fotograf.

Gostujoča razstava Pilonove galerije Ajdovščina

Gostujoča razstava Pilonove galerije Ajdovščina v izboru predstavlja izjemno pomemben ustvarjalni segment slikarja, grafika in risarja Vena Pilona. Razstava pregledno zajema umetnikovo fotografsko zvrst, od zgodnjih fotografij iz začetka 20. let 20. stol., kjer se je osredotočal na prizore vsakdanjega življenja in običajev v kmečkem okolju Primorske, do njegovega pariškega opusa 30. let, ko po dokončni selitvi iz Ajdovščine v Pariz, slikarstvo večinoma opusti in se v celoti posveti fotografiji, v širokem naboru motivov, od portretov pariških sodobnikov do eksperimentalnih fotografij v fotogramih in peščici nadrealističnih poskusov.

 

Sodelovanje dveh muzejev je priložnost, da v sklopu 50. obletnice ustanovitve Pilonove galerije in v luči obnove ajdovske galerije, prvič prikažemo tudi na Kočevskem del bogatega fonda stalne zbirke Vena Pilona.

 

 

2. december 2022–25. februar 2023

Zdenko Huzjan PLENJENJE PROSTORA

Vsak posameznik že z rojstvom pleni prostor. Družinski prostor, naravni prostor, prostor vsakršnih okolij. Sodobno človeštvo pleni prostor tudi izven zemeljske oble in mu v svojem pohlepu ni nikoli dovolj. Slikar na neki način pleni likovni prostor. Človeške figure, zarodki, živali in objekti plenijo prosto nedefinirane imaginarne likovne površine. Prostori podzavesti, prostori sanj in  sprehajanja med rojstvom in smrtjo ter prisotnostjo in odsotnostjo . O vsem tem v svojem slikarstvu (pa tudi poeziji in prozi) razmišlja slikar Zdenko Huzjan.

Slikarjevo ustvarjanje, katerega rojstno okolje je Prekmurje, je močno zaznamovano z dogodki iz preteklosti h katerim se vedno znova vrača in jih kot sanje ali podobe iz podzavesti odslikava na platna. Iz slikarskih površin prihajajo skoraj lebdeče podobe kot opomniki ali spomin iz preteklosti.

Izraznost Zdenka Huzjana je osredotočena predvsem na bitja, ki so človeku toliko podobna, kot se od njega razlikujejo. V svojih delih obravnava teme obstoja, bivanja in izpostavlja tudi eksistencialno stisko.

 

 

9. september–26. november 2022

Monika Plemen. Odsev prezence.

 

Monika Plemen je umetnica mlajše generacije, ki je zelo aktivna na področju grafike in grafičnega ustvarjanja. Tradicionalne grafične tehnike uspešno povezuje s konceptualno zasnovo in uporabo novih medijev. Grafiko sama interpretira kot nadgradnjo risbe. Pri svojem delu raziskuje različne grafične tehnike, ki ji pomenijo osnovno izhodišče za aktualizacijo tega klasičnega medija. Pri tem mnogokrat preide iz grafičnega ustvarjanja v druge medije izražanja, kot je na primer umetniška akcija ali izdelava umetniških knjig in zinov.

Vsekakor je grafična matrica bistvena, da odtis lahko sploh nastane. Zato so poleg končnih grafičnih odtisov na razstavi razstavljene tudi grafične matrice. Te pa v galerijski prostor avtorica ne postavi kot didaktični pripomoček za lažje razumevanje tehnike oziroma grafičnega procesa, ampak v galeriji delujejo kot samostojni objekti – samostojno umetniško delo. Monika Plemen o svojem ustvarjanju pravi, da je grafika medij, s pomočjo katerega se lahko izraža na različne načine, kar je tudi sama želela predstaviti na tokratni razstavi v Likovnem salonu Kočevje.

 

 

2. september–28. oktober 2022

Gostujemo v Galeriji Murska Sobota

Tina Đenadić in Nataša Gašparac. Slike.

 

Razstava del Nataše in Tine pod skupnim naslovom Slike, zajema širše časovno obdobje od njunih najzgodnejših stvaritev do platen, ki so nastala le nekaj tednov pred odprtjem razstave. Pri obema se kaže ljubezen do gozda in narave ter njuna navezanost na okolje v katerem sta odraščali.

Tina Đenadić se bolj kot resničnim podobam prepušča spominom in podobam iz sanj. Gre za neke vrste zapise zavesti. Večji del njenega ustvarjanja predstavljajo motivi vezani na gozd, kjer je našla možnosti lastnega izraza. Pomenskost njenih podob se spremeni v nosilec spomina. Slike domače pokrajine, ki so zapisane v njej, so prisotne kot nekakšne izmuzljive podobe, ki jih želi ujeti na platno, da jih ne bi nikoli izgubila. Vendar pa so se s spremembo bivalnega okolja njene podobe spomina in sanj nekoliko spremenile. Zadnje čase motiv za ustvarjanje najde predvsem v vrtu, ki ga obdeluje.

Tudi Nataša Gašparac navdih za delo najde v naravnih prizorih. Na travnikih, ob vodi, na poljih. Bolj kot sama podoba jo zanima vtis trenutka. Doživetja. S prosojnimi plastmi barve, ki jih polaga eno na drugo, kot tanke lističe paus papirja, ustvarja brezčasje in hkrati videz neskončnosti. Kot bi se sapa ali gibanje bilk ustavilo, da lahko dojamemo lepoto trenutka, lepoto miru in tišine. V njenih zadnjih podobah se jasno izrisujejo silhuete trav, krošenj, in predvsem vtisi občutkov naravnega okolja v različnih letnih časih ter časih dneva.

Foto: Arhiv Galerije Murska Sobota

 

 

8. junij–3. september 2022

Signature. Kar obstaja, kar se prigodi, kar pripoveduje.

/ Signatures. What exists, what happens, what tells.

Razstava iz cikla Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci XI.

 

Že enajsto leto zapored smo v času poletnih počitnic pripravili razstavo s krovnim naslovom Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci. Na to razstavo uvrstimo likovne ustvarjalce, ki so na takšen ali drugačen način povezani s Kočevjem in Kočevsko. Bodisi so v teh krajih odraščali, jih na to okolje vežejo sorodstvene vezi, so se priselili ali pa Kočevsko obravnavajo v svojem ustvarjalnem procesu.

Na tokratni razstavi sta se s serijo tako imenovanih kompozitov predstavila fotograf Vito Oražem in pisateljica ter vizualna umetnica Lela B. Njatin.

 

Vito Oražem (*1959)

Se od sredine sedemdesetih let ukvarja s fotografijo, vmes tudi s poštno umetnostjo, eksperimentalnim filmom, kserografijo in holografijo. Od 1988 pa do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja je ustvarjal multimedijske svetlobne instalacije s hologrami, videom in računalniškimi animacijami. Od leta 1980 piše strokovne članke in eseje o medijih in vizualni kulturi.

 

Lela B. Njatin (* 1963)

od sredine sedemdesetih let ustvarja konceptualna dela in performativne akcije, vmes tudi poštno umetnost, eksperimentalni film, konkretno in vizualno poezijo. V osemdesetih in devetdesetih je ustvarjala literaturo. Kasneje se je posvetila povezovanju literarne in likovne umetnosti, mdr. I want to use time as matter v monografiji o Antonyju Gormleyu, Phaidon Press, London 1995 (ponat. 2000, 2007). Od 1980 piše strokovne članke in eseje o sodobni umetnosti in eksistencialni estetiki.

Foto: Mira Artnak Bizjak

 

 

3. marec – 28. maj 2022

SAŠA FUIS Pogled unstaged., fotografska razstava

Gostujoča razstava Dolenjskega muzeja Novo mesto

Tokrat smo v Kočevje povabili Dolenjski muzej Novo mesto. Tamkajšnja kustosinja Katarina Dajčman je izbrala v Novem mestu rojenega, mednarodno uveljavljenega fotografa Sašo Fuisa, ki že vrsto let živi in ustvarja v Kölnu.

Na razstavi z naslovom Pogled unstaged., se je predstavil z izborom del iz serije visoko resolucijskih barvnih digitalnih fotografij. Tematsko gre za t.i. ulično fotografijo, ki je nastala v času avtorjevih bivanj in potovanj po državah kot so ZDA, Kanada, Italija, Španija, Egipt in Kenija. Fotografije, ki zajemajo časovno obdobje osmih let, kažejo na raznolikost tega, kar ga kot opazovalca ljudi in fotografa pritegne ravno takrat, ko se v mestu ne dogaja »nič posebnega«. Gledalca usmerjajo k dogajanju v družbi, izpostavljajo, kar je spregledano, in opozarjajo na tisto, česar običajno ne želimo videti. Ponekod se osrednji nabor fotografskih podob razširi s pokrajinskimi motivi, drugod s posamičnimi interierji, včasih v arhitekturne podobe.

Gostujočo razstavo Dolenjskega muzeja Novo mesto je spremljal dvojezični katalog s številnimi reprodukcijami ter besedilom kustosinje Katarine Dajčman in nemškega umetnostnega zgodovinarja Dr. D. W. Dörrbeckerja.

Fotografije ©Saša Fuis

 

 

9. december 2021 – 26. februar 2022

IVO MRŠNIK. Nekaj skic iz kotov in s polic

Izbor del Iva Mršnika za razstavo v Likovnem salonu Kočevje je zajemala risbe in grafike iz različnih časovnih obdobij.

Vsekakor je v predstavitvi njegovega ustvarjalnega opusa pomembno izpostaviti serijo glav iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je s svojo odločno gesto obraz začel razkrajati v povezano, tekočo poudarjeno linijo, ki se zgosti v točki desnega očesa. Gesto razkrajanja in zgoščevanja v eno točko nato neprekinjeno ohranja skozi celotno serijo risb in grafik.

Na prvi pogled gre sicer za motivno raznolik opus (portreti, avtoportreti, krajine in tudi abstraktni psihogrami), vendar pa Mršnik vseskozi ohranja svoj razpoznaven slog. Ta izhaja iz risbe in njenega razumevanja. Risbo uporablja kot sredstvo za izražanje svojih občutij. Risbe predstavljajo spontano potovanje roke po papirju ali grafični plošči na katerih ostaja avtorjeva sled miselnih tokov zavesti. Svojo unikatno sled avtor pušča za sabo z odtisi prstov ali dlani. Kompozicijsko ravnotežje pa pogosto doseže tudi s tanko ravno črto ali žarkom beline, ki učinkuje kot protiutež spontanosti in organskim oblikam.

Velik poudarek Mršnik daje tudi strukturam, vzorcem in naravnim oblikam papirja. Včasih papir celo sam zmečka in tako dobi grobo, na nek način celo ekspresivno podlago. Papirje, ki jih je nagubala vlaga pa najde tudi med ostanki grafičnega procesa.

 

  Virtualni ogled razstave

 

 

22. september – 5. december 2021

Obrazi. Stane Jarm v zgodnjih delih in fotografijah Tihomirja Pinterja

»Obraz izraža vrhunec, konico tistega, kar se dogaja v človeku. No, o tem govorijo tudi gibi rok, roke same itd., toda na obrazu se človekovo notranje življenje združuje in intenzivira. Če k temu dodamo mimiko, ustnice, ki govorijo in kričijo ter jokajo, je na obrazu najbolj jasno, kaj se dogaja v človekovi notranjosti.« (Iz pogovora s kiparjem. Jože Horvat: Grozljivo ozadje Kočevske. Pogovor z akademskim kiparjem Stanetom Jarmom. – Slovenec, 24. 12. 1992)

Razstavo, ki smo jo pripravili v Likovnem salonu Kočevje, je posvečena kiparjevi 90. obletnici rojstva in 10. obletnici smrti. Ravno v letu, ko bi kipar praznoval svoj osemdeseti rojstni dan, je Občina Kočevje razglasila prvo tematsko kulturno leto, ki je bilo posvečeno Jarmovemu umetniškemu ustvarjanju in kulturnemu udejstvovanju v Kočevju. Žal vseh dogodkov ni dočakal, saj se je njegova življenjska pot končala le en mesec pred njegovim rojstnim dnem. Posthumno je postal prvi prejemnik priznanja Občine Kočevje Deklica s piščalko.

Na tokratni razstavi so predstavljena kiparska dela in grafike Staneta Jarma, ki jih je izdelal kmalu po končanem študiju. Večino njih hranijo slovenski muzeji in galerije (Moderna galerija Ljubljana, Muzej in galerije mesta Ljubljana, Dolenjski muzej Novo mesto, Zavod Celea Celje) ter Občina Kočevje in Osnovna šola Zbora odposlancev, ki so nam jih posodili za tokratno razstavo. Ta del njegovega ustvarjalnega opusa je širši javnosti veliko manj poznan, kot njegova kasnejša dela, ki so nastajala z zanj najbolj značilnim orodjem, motorno žago.

Razstavo dopolnjujejo portreti Staneta Jarma, ki ga je v fotografski objektiv ujel fotograf Tihomir Pinter. Fotografije, ki prikazujejo kiparja v ateljeju in med delom na prostem, je Tihomir Pinter podaril za stalno zbirko Pokrajinskega muzeja Kočevje.

  Virtualni ogled razstave

 

 

19. junij – 11. september 2021

Aleš Gregorič: Zavedanje prisotnosti / Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci X.

Na razstavi v Likovnem salonu Kočevje je Aleš Gregorič združil dve vsebinsko in motivno bogati seriji fotografij. Prvo serijo predstavljajo Portreti in drugo Vonj kože. Skupno obema serijama je prisotnost človeške podobe, človeškega telesa ali zgolj sled človeka, oziroma njegova prisotnost, ki se je zavedamo.

Aleš Gregorič je fotograf, ki se je s prvim fotoaparatom srečal v najstniških letih. Vse od takrat je zgled in prisotnost strica, fotografa Marjana Smerketa, ki mu je fotoaparat podaril, nenehno prisotna. Nasveti in poduki izkušenega mojstra so ga napeljevali na nesluteno pot fotografije, s katero se je Gregorič resneje začel ukvarjati pri svojih tridesetih letih. Tudi takrat je bila neizbežna prisotnost starejšega brata Tomaža, ki je v želji po študiju v Londonu svojemu mlajšemu bratu za simbolični znesek prodal kamero srednjega formata. Aleš se je že na začetku analogne fotografije lotil sila premišljeno. In pri tem vztraja še danes. Vsak kader, vsak motiv najprej skrbno razdela v svojih mislih še preden se dejansko fotografiranja loti. Le malo stvari prepusti naključju, kljub temu, da si ob samem delu in izvedbi dovoli tudi nekaj improvizacije. Dokaj pozno (2016) je začel uporabljati digitalni fotoaparat. Vse do takrat je ustvarjal analogno in tudi sam razvijal fotografije. Velik poudarek je od nekdaj dajal tonaliteti. Mehkih prehodih  med odtenki od belo sive v črno. Vendar pa se tudi z uporabo digitalnega fotoaparata drži načela, da v fotografijo naknadno čim manj ali raje nič ne posega. V zadnjih letih se veliko posveča tudi video produkciji. Ta mu je sicer odvzela nekaj časa za fotografijo, mu je pa drugačna izkušnja omogočila nov vpogled na fotografijo in predvsem na kadre.

 

8. april – 12. junij 2021

Nataša Kos:  Distance from your God, Gostujoča razstava Galerije Murska Sobota

Kustos: Dr. Robert Inhof

V Likovnem salonu Kočevje enkrat letno gostimo muzej ali galerijo od drugod. Tokrat smo v Kočevje povabili Galerijo Murska Sobota, katere direktor in kustos dr. Robert Inhof, je izbral prekmursko fotografinjo Natašo Kos.

S fotografijo se je Nataša Kos začela ukvarjati ljubiteljsko in zase pravi, da je amaterska fotografinja. S fotografijo se je začela ukvarjati naključno, ko je za rojstni dan dobila svoj prvi fotoaparat. Fotografija jo je popolnoma prevzela in svet je začela gledati z drugačne perspektive. Fotoaparat je postal njeno sredstvo za izpoved misli in opažanj ter prikaz drugačne realnosti.

V skoraj desetletju ustvarjanja Nataše Kos so nastale številne serije fotografij. Sicer sama o svojih delih pravi, da je do njih zelo (samo)kritična. Veliko jih ostane v arhivu, le redke pokaže širši javnosti. V Kočevju se fotografinja predstavlja s fotografijami iz petih serij iz različnih časovnih obdobjih. Še posebno osebna in intimna je serija fotografij Kaj ti je deklica? S fotografijami iz serije Melanholija v rdečem Nataša prikazuje stanje melanholije, depresije in tudi ohromelosti. Sledi serija fotografij Zabrisani. Nataša Kos je pri iskanju motivov zelo inovativna in izvirna. Če je veljalo, da se nam je s prihodom televizije v domove odprlo okno v svet, fotografinja tega ne razume tako. V sodobnem času, s pojavom številnih naprav in izkoriščanjem socialnih omrežij v takšne in drugačne namene, se bolj zdi, da smo mi tisti, ki se podajamo v virtualni svet. Dr. Robert Inhof je to celo poimenoval, da je »tematizacija televizijskega zaslona – »okno sveta« v lastno stanovanje, skozi katerega vstopajo različni prividi in različne zloslutne sence. Te podobe so na njenih fotografijah poleg avtoričinih lastnih podob hkrati tudi edine človeške ali vsaj človeku podobne podobe. Nikakor pa to niso resnične podobe.« Sledita še seriji Distance from your God in Novi svet, ki je serija v nastajanju.

V fotografijah Nataše Kos se nakazuje težnja po eksperimentiranju na področju fotografskega medija, v katerem združuje različne tehnike in tematike. Preko naravnih motivov na eni strani, v katerih išče vrhunec estetike in minimalizma, do navezav na minevanje in preteklost   ter celo bolj drznih poskusov prikaza različnih psiholoških stanj, nam skuša umetnica približati košček lastnih intimnih občutenj.

 

21. december 2020 – marec 2021

IZTEKANJE ČASA / Boris Jesih - slike

Boris Jesih se v Likovnem salonu Kočevje predstavlja s svojimi slikarskimi deli, ki zajemajo obdobje od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes.

V njih lahko prepoznavamo umetnikovo angažiranost v nagovarjanju odgovornosti človeka v odnosu do narave, do okoljske problematike, pa tudi danes aktualnega minevanja. Na slikarskem delu z naslovom Iztekanje časa  je upodobil osebno poetično izpoved. Drevo - jablano postavi v središče kot metaforično personifikacijo življenja. Njeno nasprotje predstavlja podoba propadanja in smrti. Okoli jablane je v enakomernem ritmu razporedil dvanajst geometrijsko izrisanih krogov. Vanje je vrisal diagonale, kot bi bili urini kazalci, vendar jih postavlja izven samega centra. Krog, kot simbol popolnosti, s črtami izven središča dobi povsem drug pomen. Čas, ki se (ne)enakomerno izteka, čas kozmične metaforike. Od tod tudi naslov razstave Iztekanje časa. Poudarek je na človeku, njegovemu odnosu do bivanjskega prostora in na splošno univerzuma.

V izboru del so predstavljena le Jesihova slikarska dela, čeprav se motivno neločljivo prepletajo tudi z njegovimi grafikami in risbami. Seveda pa Jesihovega slikarstva ne moremo strogo ločevati od drugih likovnih izraznih načinov. Slikarska barvna ploskev in risba se med seboj dopolnjujeta in postaneta enakovredna elementa njegove likovne govorice.

Boris Jesih (1943, Škofja Loka), je leta 1966 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter leta 1968 končal slikarsko specialko pri prof. Zoranu Didku. V grafičnih tehnikah se je izpopolnjeval na Hochschule für bildende Künste (Visoka šola za upodabljajoče umetnosti) pri prof. Martinu Engelmanu v Berlinu. Svojo mednarodno uveljavitev je utrdil leta 1985, ko je bil s svojim delom uvrščen na pregledno razstavo 200 let litografije v dunajski Albertini.  Do leta 2009 je bil na Pedagoški fakulteti v Ljubljani redni profesor za grafiko, risanje in slikanje. Deluje na področju risbe, slikarstva in grafike. Za svoje delo je prejel preko dvajset domačih in mednarodnih nagrad.

IZTEKANJE ČASA / Boris Jesih – Slike

  Virtualni ogled razstave

 

 

17. september – 28. november 2020

Boris Beja: FRESH PAIN II.

Vizualni umetnik Boris Beja se v Likovnem salonu Kočevje predstavlja z edinstveno prostorsko postavitvijo, kjer združuje različne materiale in načine likovnega izražanja. V svojem ustvarjanju tudi sicer uporablja raznovrstne medije vse od kipa, risbe, kolaža, fotografij do predmetov, ki jih združuje v kompleksne instalacije. Pri tem vedno in zelo premišljeno uporablja prostor kot izhodišče razmisleka, v katerega umesti instalacijo kot organizem, ki obiskovalcu omogoča (tudi čutno) zaznavo umetnikovega nazora.

Boris Beja s svojo prostorsko intervencijo v Kočevju v ospredje postavlja bolečino subjekta. Bolečino kot stanje duha posameznika, bolečino kot posledico nelagodja ali stiske. S postavitvijo ut v galerijskem prostoru, umetnik ponudi obiskovalcu prostor, kamor se lahko usede in v katerem lahko razmišlja ali ponotranji svojo bolečino. Z napisom »Fresh Pain« ustvari tudi neke vrste opozorilo na mnogokrat  spregledane bolečine, ki so lahko prikrite, potlačene in nevidne. Kot Boris Beja pojasni sam, so le-te lahko skrite za zidovi in v naših telesih. Kljub mnogim znanjem o različnih čustvenih stanjih in stiskah so še vedno tabu tema sodobne družbe.

Boris Beja ustvarja angažiran dialog z družbenim dogajanjem sodobnega časa. Z raziskovanjem vsakdanjega življenja in osebnih izkušenj opozarja na izključenost ali omejenost posameznika. Zato je enega od objektov postavil tudi v notranji del kočevske tržnice, ki je v preteklosti služil kot galerijski prostor. Z umestitvijo umetniške instalacije v javni prostor, ki je danes namenjen tržni dejavnosti, opozori na preteklo vlogo prostora in ga poveže z dejavnostjo današnjega razstavišča. Tako bo v času trajanja razstave v Likovnem saloni Kočevje tudi naključnim obiskovalcem tržnice ponujena možnost kontemplacije, možnost zatočišča in hkrati prostor razmisleka, kjer se lahko obiskovalec zave sebe ter fizičnih in mentalnih omejitev, ki mu jih narekuje družba.

Boris Beja (1986) je najprej diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer grafična tehnika in nato nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2013 je diplomiral na oddelku za kiparstvo. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Med njimi je leta 2012 prejel študentsko Prešernovo nagrado za kiparstvo (ALUO). V zadnjih letih je pripravil več samostojnih razstav ter sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.

  Virtualni ogled razstave

 

 

20. junij – 12. september 2020

Tomaž Hartman: Apsyrtides - iskanja / Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci IX.

Apsyrtides, arhipelag Cresa in Lošinja, predstavlja neusahljiv vir navdiha Tomaža Hartmana. Celotno otočje Kvarnerja v katerega sodita tudi Cres in Lošinj naj bi nastalo in dobilo ime po grškem junaku Apsirtu. Ta je eden izmed protagonistov mitološke zgodbe o Argonavtih, v kateri je Apsirt v spopadu z Jazonom izgubil življenje in iz njegovih posmrtnih ostankov, vrženih v morje, je nastal celoten arhipelag kvarnerskega zaliva. Pokrajina z bogato zgodovino, naravo in fascinacija nad predniki, ki so pustili svoj pečat na otokih, so postali temelj Hartmanovega iskanja. Ko se je leta 2006 kot samouk lotil svojih prvih kompozicij, so bile le-te preproste, sestavljene iz nekaj kosov naplavin ali kamenčkov. Kasneje so bili to skupaj sestavljeni in (u)porabljeni suvenirji najdeni na potovanjih (kamni, koščki lesa, črepinje, školjke ipd.). Kmalu se je seznanil in udomačil v veščini zlaganja mozaikov. Ustvarjanje ga je tako prevzelo, da so iskanja koščkov za mozaike postala izgovor za različne poti in potovanja. Iskanja so postala del ustvarjalnega procesa.

 

 

12. marec – 12. junij 2020

Miha Maleš: Zgodbe o ljubezni / izbor del Mihe Maleša

Leta 1980 je Medobčinski muzej Kamnik,  z donacijo likovnega opusa Mihe Maleša,  pridobil novo dislocirano enoto v mestnem jedru Kamnika in tako razširil svoje delovanje tudi na področje galerijske dejavnosti. Zavedanje o pomembnosti umetnika Miha Maleša za slovenski prostor ter vedenje o njegovi sila široki ustvarjalni in kulturni dejavnosti kustose vedno znova vznemirja. Tako predstavljamo avtorja skozi najrazličnejše poglede. Pred nami je človek, ki je bil tako umetnik – grafik, slikar in ilustrator – kot tudi pobudnik in ustanovni član skupine Četrta generacija. Maleš je bil človek, ki je gojil veliko ljubezen do literature in je želel ljudem pokazati tudi tisto, kar se dogaja na področju likovne umetnosti zunaj njenih meja: sprva kot urednik revije Ilustracija (1929/1930) in pozneje (1936) kot član uredniškega odbora revije Umetnost (izhajala je vse do leta 1945).

Maleša so prevzemale oblike izražanja in možnosti, ki jih je ponujalo sočasno evropsko slikarstvo. V svojem ustvarjanju je vselej sledil eksperimentiranju v svoji stalnici – v lahkotni liniji, ki je lahko ustvarjala figure brez senc, čutno neposredne podobe, ki jih je interpretiral s sebi lastnim pogledom, a vendar vedno zajel celovito dejstvo. V njegovi umetnosti se srečujemo z lahkotno, toda čvrsto linijo in gladkimi barvnimi ploskvami, s prvinami in principi, ki izhajajo predvsem iz zapisov Henrija Matissa in francoskih fauvistov. Snovno pa je za vedno ostal realist, ki je z lahkotno risbo zapisoval človeka, naravo in svet okoli sebe.

 

 

12. december 2019 – 7. marec 2020

PLATEAURESIDUE: Nomen est omen

V času, ko se zavedamo okoljske onesnaženosti in spreminjanja narave zaradi vpliva človekove malomarnosti, želi umetniški dvojec Plateauresidue tovrstno razmišljanje še bolj ozavestiti. S sodobnimi pristopi in tehnologijo želita spodbujati zavedanje o pomembnosti narave in njenega ekosistema. V Likovnem salonu Kočevje bosta umetnika pod skupnim naslovom Nomen est omen združila dva projekta, ki sta bila v javnosti že predstavljena. Prvi nosi naslov Alma Mater in problematizira pospešeno taljenje ledu in spremembo naravnega ekosistema v podzemnih ledenih jamah. Drugi, ki nosi naslov Sub Persona, pa se dotika gozdov in pragozdov ter njihovo stanje kot posledica človekovega upravljanja z njimi.

Z multimedijsko instalacijo spodbujata delovanje vseh čutov in čustev ter usmerjata obiskovalca k razmisleku o sodobnem razumevanju okolja ter človekov odnos do njega.

PLATEAURESIDUE (Slo.: Ostanek planote) je namišljena identiteta umetniškega dvojca, ki ga predstavljata umetnostna zgodovinarka Eva Pavlič Seifert ter geograf in umetnik Aljaž Celarc. Tudi sicer v svojih umetniških projektih problematizirata naravo in ekosistem. Sta prejemnika nagrade Tesla za mlade intermedijske umetnike. V svojih projektih se navezujeta tudi na naravo kočevskih gozdov in pragozdov. Umetniški tandem živi in deluje v Novem Kotu, v zaledju gozdov Goteniške gore in Snežnika.

 

 

 15. oktober 2019 – 7. december 2019

Mojca Smerdu: Spomin kot priča domišljije

Mojca Smerdu se na razstavi V Likovnem saloni Kočevje predstavlja z deli iz različnih ustvarjalnih obdobij, s katerimi sintetizira spomin kot nekaj selektivnega. Spomin, v katerega se vrinja domišljija in mnogokrat postane dejstvo. Dejstvo tako postane del spominjanja, ki se ozira na preteklost.

Vse od manjših skulptur, do skulptur večjih dimenzij in monumentalnih postavitev v prostoru, lahko sledimo delu Mojce Smerdu. Njen primarni material s katerim ustvarja je glina. Glina kot nekaj zemeljskega in najbolj povezanega z naravo. Njeno glavno orodje so roke, s katerimi ustvari najbolj intimno povezavo sebe z materialom, zemljo, naravo. S tem v skulpturo neposredno vnese svoje spomine in pretekle izkušnje.  V prvinskem pristopu Mojce Smerdu nastajajo jasne, organske oblike, ki v svoji preprostosti nosijo sporočilo preteklosti.

Ustvarjanje Mojce Smerdu pa jo veže tudi na Kočevje. Leta 1993 je sodelovala na likovni delavnici Misel in korenine, ki je potekala pod geslom Gozd je življenje. Takrat je ustvarila prostorsko postavitev na Marofu. Fragmenti te postavitve so vidni še danes in le fotografije lahko neselektivno oživijo spomin na tisti čas.

 

 

11. junij 2019 – 5. oktober 2019

Pejsaži Milana Butine / Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci VIII.

Milan Butina, priznan slovenski slikar in likovni teoretik ter avtor številnih del o teoriji likovne umetnosti, se je 21. novembra 1923 rodil v Kočevju. Z mestom ob reki Rinži je bil vseskozi povezan (predvsem družinsko), kljub temu, da ga je po koncu druge vojne le obiskoval. Kočevje, Moravo in kočevsko krajino je večkrat tudi upodobil v različnih slikarskih tehnikah (risba, akvarel, gvaš, akril). Leta 1970 je imel svojo prvo samostojno razstavo v Likovnem salonu Kočevje. V letu 2019 smo se mu ob njegovi 20. obletnici smrti ponovno poklonili in predstavili njegove slikarske mojstrovine ter vrhunske likovno-teoretske dosežke, ki predstavljajo temelj likovnega izobraževanja na slovenskem.

Na razstavi v Likovnem salonu Kočevje smo predstavili njegov krajinski opus razdeljen na sklope: krajine s Kočevske, morske in vodne krajine, poti in razpotja, drevesa, risbe (figuralika in krajine) ter študijska tihožitja.

 

 

7. marec 2019 – 1. junij 2019

Gostujoča razstava Loškega muzeja Škofja Loka

Peter Gaber: Zbudi mojo osamljenost.

Peter Gaber je umetnik, ki se na temelju raziskovanj svetlobe, prostora in barve vse bolj uveljavlja v domačem likovnem prostoru. Tako znotraj krajinskega kot figuralnega slikarstva nakazuje nove izrazne smeri in odpira vprašanja o pomenu klasične slikarske motivike v sodobnem času.

Z deli, nastalimi na umetniški izmenjavi v Ankari v Galeriji Guler Sanat leta 2017, Gaber kontinuirano nadaljuje svojo konsistentno ustvarjalnost, ki črpa kreativno energijo iz želje po harmoniji in estetiki. Razstava nam omogoča spoznati različne faze Gabrovega ukvarjanja z določenim motivom, ki se iz prvotnega zaznamka v obliki skice procesno razvije v dokončano sliko. Peter Gaber se konstantno posveča iluzionističnim žanrsko fantazijskim motivom, z različnimi pozami in perspektivami pa jih upodablja na način, kot jih doživlja sam. Njegova likovna dela po tehnični in likovni plati izpovedujejo inventivnost in željo po perfekciji. Razkrivajo nam subtilno likovno govorico, ki s svetlobnimi kvalitetami, živahnostjo in barvno harmonijo omogoča gledalcu posebne estetske izkušnje.

 

 

12. december 2018 – 2. marec 2019

Petra Varl: Drevesa

V kočevskem Likovnem salonu se je Petra Varl predstavila s serijo Drevesa, ki jo je sicer predstavila že aprila 2017 v Arthelix Gallery v New Yorku, v slovenskem likovnem prostoru pa bo postavljena na ogled prvič.

V seriji risb s tušem na papirju, z motivi enostavnih dreves s sencami, se Petra Varl nekoliko odmakne od svojih značilnih figuralnih zgodb in intimnih pripovedi. Kljub temu pa ohranja svojstven likovni jezik, za katerega je značilna preprosta in jasna risba, ki je lahko blizu vsakemu posamezniku. S ponavljanjem motiva drevesa na miniaturnem papirju ali papirju velikega formata, ki ga nemalokrat predhodno tudi zgiba in nato razpre, ustvarja intimen gozd, ki v galerijskem prostoru zaživi svoje življenje.

 

 6. september – 1. december 2018

Uroš Abram: SAMOUMEVNOSTI

V kočevskem Likovnem salonu se Uroš Abram predstavlja s serijo kolažev oziroma tako imenovanih ilustracij Samoumevnosti. Ilustracije, ki so nastale za knjižni prvenec Mihe Blažiča – N'toka z naslovom Samoumevni svet, so Uroša Abrama postavile pred izziv, kako upodobiti politične pojme kot so identiteta, globalizacija, razredni boj itd. Sam pravi, da se je opiral na N'tokov način pripovedovanja, kjer je že posamezen stavek slikovit in s tem podoba zase. Tako kot N'toko svoja razmišljanja tke z besedami in stavki, tako tudi Abram svoje podobe gradi na posameznih prizorih in jih skupaj sestavi v smiselno povedno in sporočilno celoto.

Abram svoje podobe obravnava kot zapis. Tudi tukaj, kot v njegovih najzgodnejših ciklih,  se na neki način vrača k samemu bistvu fotografije, saj že samo ime fotografija izhaja iz grške besede in pomeni risanje oziroma pisanje s svetlobo. Vsaka od podob apelira na določeno situacijo in gledalca nagovarja k razmisleku. Tako kot teče besedilo Mihe Blažiča – N'toka, tako se je Abram lotil ilustriranja posameznih poglavij. Vsako poglavje dobi podobo v obliki kolaža. Gre za skupek več situacij, ki nazorno pričajo o političnem stanju in  stanju duha v naši državi. V svojih ilustracijah Abram obravnava aktualna politična in socialna vprašanja – od migrantov, izbrisanih, idealiziranja tujine, opevanja starega socialističnega režima in obljubljanja o boljši prihodnosti, do upodobitve razmišljanja svetovno znanega filozofa Slavoja Žižka.

Uroš Abram je fotograf, ki nas vedno znova preseneča s svojstvenimi razstavami, z močno avtorsko noto in veliko mero domišljije. Tudi na razstavi v Kočevju se predstavlja na inovativen način, z vsebinsko bogatimi in kompleksnimi podobami, ki za razumevanje zagotovo pričakujejo precejšnje poznavanje aktualnih družbenih in političnih tem s katerimi smo soočeni vsak dan. Gre pravzaprav za vsebinsko kompleksne likovne podobe, ki  v sebi združujejo prizore aktualnih situacij sodobnega časa in gledalca postavljajo pred vprašanja o samoumevnosti le-teh. Vsaka od podob apelira na določeno družbeno-politično stanje in gledalca nagovarja k razmisleku.

V njegovih družbeno kritičnih ilustracijah lahko razberemo begunsko problematiko, problem izbrisanih, probleme medkulturnega dialoga, socialno problematiko itd. Abramove podobe so zagotovo dokument časa v katerem živimo, hkrati pa so brezčasne, saj zgovorno pričajo o tem, da se nekatere stvari skozi čas ne spremenijo.

 

 

19. junij–1. september 2018

Denis Krašković: Pogovori z naravo

V Likovnem salonu Kočevje od 19. junija do 1. septembra 2018 v sklopu razstav Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci VII. gostimo zagrebškega kiparja Denisa Kraškovića z razstavo Pogovori z naravo.

Denis Karšković se je rodil leta 1972 v Zagrebu. Po rodu izhaja iz Predgrada ob Kolpi, kjer je rojen njegov oče. Diplomiral je na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Zagrebu, v razredu prof. Stanka Jančića. Leta 2010 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani magistriral pod mentorstvom prof. Jožeta Baršija.

Je prejemnik številnih nagrad in priznanj, med katerimi so Grand prix na Salonu mladih v Zagrebu (2001), druga nagrada za video The Residents, Češka (2010), Grand prix Zagorskega salona, Krapina (2015).

Poleg številnih javnih skulptur na Hrvaškem je tudi avtor Križevega pota (2000) v Starem trgu ob Kolpi in kiparske kompozicije v Kostanjevici na Krki z naslovom Dobrota (2011). Leta 1996 je v okviru festivala Exodos izdelal skulpture za predstavo Ladomir – Fakturen IV, površina – površina stika Marka Peljhana.

Ko govorimo o ustvarjanju Denisa Kraškovića zagotovo ne moremo mimo dejstva, da velja za pravega uomo universale. Za izražanje svojih misli, idej in vizij kljub svoji kiparski izobrazbi, posega po različnih medijih umetniškega ustvarjanja. Z uporabo zgolj klasičnih kiparskih tehnik bi bistveno zmanjšal (z)možnosti izražanja. Različni izrazni mediji mu dopuščajo, da preko risb, slik, animacij, stripov, pa tudi eksperimentalnega filma ali fotografije, prenese v likovni jezik vse svoje misli, pomisleke, dvome ter skrbi o naravi in svetu v katerem živimo.

Predmet njegove obravnave je predvsem živalski in rastlinski svet, kot bistvo vsega obstoja. Zanima ga tudi vloga človeka, ki pa v svetu množičnih medijev in kapitalizma izgublja vez s svojim bistvom. V svojih delih ni tragičen, ne išče izraza apokalipse, temveč se skuša s tegobami sodobnega sveta in življenja spopadati s humorjem, ironijo in cinizmom. Svoja razmišljanja o ogroženih rastlinskih in živalskih vrstah, o pomembnosti obstoja le-teh pripoveduje na igriv način. Vendar sporočilo ni nič manj resno, prodorno in kljub humorju in ironiji spodbudi gledalca k razmisleku.

 

8. marec – 1. junij 2018

Janez Boljka: iz zbirke Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki

V Likovnem salonu Kočevje med 8. marcem in 1. junijem 2018 predstavljamo nekatera dela znanega slovenskega kiparja Janeza Boljke. Gre za gostujočo razstavo del, ki jih je Boljka pred leti poklonil Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in predstavljajo največjo Boljkovo stalno zbirko na Slovenskem.

Zelo plodovitega kiparja označuje prepoznaven slog in verjetno v Sloveniji ni človeka, ki ne bi poznal vsaj enega njegovega dela, med katerimi po verjetnosti poznavanja izstopa njegov monumentalen bivol pred ljubljanskim živalskim vrtom. Kljub temu, da je rad in veliko delal tudi večje skulpture, pa Boljka ni znan le po svojih javnih plastikah. Po študiju je najprej ogromno delal v železu in v svoje skulpture pogosto vključeval druge kovinske predmete, med drugim orožje, ki mu je s tem popolnoma spremenil namembnost in ga preobrazil v nosilca vrhunske estetike. Temu začetnemu ustvarjanju so sledila dela v bronu, ki pa nadaljujejo Boljkovo predhodno začrtano slogovno rdečo nit ter dokazujejo, da je še posebej igriv prav pri svojih delih v manjšem formatu.

 

7. december 2017 – 2. marec 2018

Herman Gvardjančič – Risbe: Atomos

V Likovnem salonu Kočevje smo med 7. decembrom 2017 in 2. marcem 2018 gostili nekatera dela slovenskega slikarja Hermana Gvardjančiča. Njegova umetnost nosi specifičen in prepoznaven avtorski zapis, ki ga je nemogoče spregledati. Gre za najvidnejšega predstavnika ekspresivne figuralike na Slovenskem, ki ga Tomaž Brejc zaradi vizualne pa tudi duhovne plati njegove umetnosti uvršča v t. i. temni modernizem. Izjemno dejavnega umetnika zaznamujejo njegova z intenzivno kompozicijo, barvo in čustvenim podtonom nabita ogromna platna ter neštete risbe, ki najgloblje razkrivajo njegovo slikarsko veščino in intimo, ki se prebuja iz beline.

Njegova dela, oprta na različne podobe in izseke iz pokrajine, večinoma nastajajo ob glasbeni spremljavi ali spominu nanjo kot včasih skorajda nadrealistične pobude, črpajoč iz oprijemljivih kotičkov (pod)zavesti. Zadnja serija risb je nastala ob poslušanju ganljivih instrumentalnih skladb belgijske glasbene skupine A winged victory for the sullen, ki se ji je z empatičnim spoštovanjem poklonil tudi v naslovu svoje zadnje razstave – Atomos. Risbo, ki je umetnikova najljubša disciplina, Gvardjančič skrbno neguje že več desetletij. Sled, ki nastaja za njegovo roko, priča o ljubezni do tradicionalnega, neposrednega stika s slikarskim orodjem ter razgalja umetnikov, s spomini, asociacijami in globokimi premišljevanji prežet notranji svet. Gvardjančičeva občutena risba, čeprav občasno potisnjena v slikarsko ozadje, prevladuje tudi nad barvno ploskvijo, ki jo umetnik nanaša nanjo. Uravnoteženost obeh polov kljub energičnemu naboju njegovega slikarstva daje občutek jasnosti in harmonične ubranosti, hkrati pa kljub ploskovitosti čutimo neizmerno globino, ki se skriva za otipljivo slikarsko površino.

Izrazno moč njegovih umetnin še podkrepijo veliki formati platen ter prepleti črnine, nastali z akrilnimi barvami, ogljem ali mešano tehniko. Številne vijuge z ostrimi zasuki dodajajo občutek dinamike in dramatičnosti, včasih pa tega poudari tudi z nanosom ekspresionistično zaznamovane, nevihtno učinkujoče barve. Gvardjančičeva risba je zanj sredstvo nesmrtnega spomina tako v terapevtskem kot v nostalgičnem smislu, predvsem pa primarno orodje njegovega poslanstva in je z vsemi svojimi vmesnimi stanji zanj pogosto celo pomembnejša od dejanskega končnega izdelka. Osebnoizpovedno motiviko, ki se skriva za posameznim delom, včasih previdno odstira zgolj z naslovom ali drobnim detajlom, še večkrat pa pusti, da jo odkrijemo intuitivno, na individualno osebni ravni. Inovativna likovna govorica tako predstavlja neke vrste heraklitovski dnevniški zapis, ki meditativno odslikava zgodbo o človeku skozi simboliko krajine.

 

7. september – 2. december 2017

Mario Magajna: med trenutkom in zgodovino

 V letu, ko je od smrti Maria Magajne minilo že deset let, smo v Likovnem salonu Kočevje med 7. septembrom in 2. decembrom 2017 gostili nekatera dela znanega tržaškega fotoreporterja. Magajnov obsežen in čudovit opus šteje na tisoče negativov, zato predstavljamo le majhen delček, vendar je vsaka posamična fotografija tako napolnjena z močno vsebino in poetično lepoto, da vsekakor govori že sama zase. To je tudi ena od glavnih značilnosti njegovega ustvarjanja, saj je Magajna vedno gledal že na učinek posamezne fotografije, kjer ni bila potrebna pomoč verbalne komunikacije. Znal je ugotoviti, kateri trenutek bo dobro govoril sam zase, in ujeti povedno hipnost, ki se venomer neponovljivo spreminja. Najbolj znan je bil po svojem dolgoletnem delu za Primorski dnevnik, kjer je beležil vse dogodke, ki so bili kakorkoli pomembni za slovensko skupnost. Nemir in utrip življenja v Trstu po drugi svetovni vojni lahko začutimo tudi na nekaterih podobah na razstavi »Mario Magajna: med trenutkom in zgodovino«, kljub temu pa prevladujejo bolj ali manj idilični prizori, na katere je naletel medtem, ko je hitel na delo ali z njega. Kljub njegovi uradni zaposlitvi pri slovenskem časniku je objavljal tudi v italijanskih in drugih tujih medijih. Bil je izjemno spoštovan, zaradi česar so nastale čudovite podobe, ki tvorijo obsežen in poučen dnevniški zapis zamejskega življenja. Črno-bela tehnika dodaja prizorom globino in težo, vsebina fotografij deluje izredno komunikativno, hkrati pa ne sentimentalno. Vse fotografije prežema Magajnov naravni občutek za estetiko, ki daje dodano vrednost že sicer močni vsebini in je ne skuša nadomeščati oziroma potvoriti. Suvereno bi ga lahko postavili ob bok kateremukoli tujemu fotografu iz njegovega časa, a je kljub temu še danes precej neznan ne le na Tržaškem, temveč tudi v Sloveniji. Njegovo obsežno in raznovrstno delo v zadnjih letih skušajo prikazati številne razstave ter Maria Magajno postaviti na mesto, ki si ga zasluži, saj nedvomno sodi v sam vrh slovenske ter tuje fotoreportažne fotografije.

 

»Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame«.

Mario Magajna v intervjuju za Primorski dnevnik maja 1983, ko je za zasluge na področju fotoreporterstva prejel Tomšičevo nagrado.

 

8. junij – 2. september 2017

Oliver Marčeta – Iskriva profanost / Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci VI.

V Likovnem salonu Kočevje smo v okviru tokratnega, že 6. poletja s kočevskimi likovnimi ustvarjalci, gostili dela vsestranskega umetnika Oliverja Marčete. Predstavili smo njegova novejša dela pa tudi nekatere starejše kose, ki pričajo o avtorjevi umetniški kontinuiteti ter dobro ponazarjajo njegov celostno ubran in prepoznaven slog. Marčeta se pri nekaterih delih spogleduje s preteklo umetnostno produkcijo in z določenimi avantgardami, a svoje navdihe predstavlja na popolnoma svoj in nov način, vanje subtilno vključuje tudi noto humorja ter nas sili v to, da resnost in zadržanost pustimo daleč za seboj. Tako pri tabelnih slikah kot pri svojih objektih išče navdihe za materialno izvedbo svojih idej v okolici, saj so mu materiali z določeno predhodno vsebino ljubši kot nepopisan list, pa naj bo to grčast pokrov lesenega zabojnika na katerem naredi sliko, ali pa star likalnik, ki ga spremeni v domiseln ready-made.

Profanost njegovih elementov je namerna, motivi pa mnogokrat figuralni, saj Marčeto vendarle najbolj zanima človek, ali pa vsaj njegova reakcija. Marčeta opazovalca venomer poziva, da na razstavo pride odprte glave in z nje odide s še več mnenji, vprašanji in z občutkom, da se ga je videna umetnost dotaknila.

Oliver Marčeta je hkrati tudi ustanovitelj in eden najvidnejših predstavnikov Gibanja za premoderno umetnost ter soustanovitelj Muzeja premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču pri Litiji. Razpet med Dunajem in Prekmurjem danes deluje na različnih poljih umetnosti, svoj opus bogati na vedno nove načine ter išče izzive v vsakodnevnih, tudi najobičajnejših stvareh. S svojimi pronicljivimi deli pa uživa vedno večji sloves tako doma kot v tujini.

 

18. maj – 18. julij 2017

Lela B. Njatin – Mentalni ambient Kočevje (klet Likovnega salona Kočevje)

 

9. marec – 3. junij 2017

Tinca Stegovec, donacija grafik Belokranjskemu muzeju Metlika

Slovenska akademska slikarka Tinca Stegovec je danes najbolje poznana po svojih grafikah, ne smemo pa pozabiti na njeno veliko prisotnost tudi na drugih področjih delovanja. Kot dolgoletna profesorica je pomagala izučiti mlade talente, pisala je strokovne članke s področja kulture, poročila z mednarodnih umetnostnih konferenc ter ilustrirala 11 knjig. Kako blizu ji je bila literatura, priča to, da naj bi začela brati že v 5. letu starosti, saj so bile knjige v njenem življenju vselej navzoče, ker je bil oče učitelj, želja po znanju pa od nekdaj neizčrpna. Zato ne preseneča, da se je posvečala pripovedovanju zgodb tudi skozi svojo likovno umetnost ter, da se je kot najstnica na pragu življenja odločala med študijem književnosti in slikarstva ter naposled izbrala slednje.

O njenem življenju lahko prebirate v dveh knjigah, Človek in njegovo okolje (2006) ter Bilo je takole (2008), 52 njenih grafik iz celotnega obdobja ustvarjanja pa si do 3. junija 2017 lahko brezplačno ogledate na občasni razstavi Tinca Stegovec: donacija grafik Belokranjskemu muzeju Metlika v kočevskem Likovnem salonu. Vljudno vabljeni, da za njihovimi motivi najdete kakšno novo zgodbo tudi zase.

 

8. december 2016 – 4. marec 2017

Klavdij Palčič – Slike in male Plastike

Vsestranski umetnik Klavdij Palčič, ki prehaja iz ene ustvarjalne govorice v drugo in se ukvarja tudi s kiparstvom, scenografijo, kostumografijo ter ilustracijo, je popolnoma predan slikarstvu. V Likovnem salonu Kočevje se je predstavil s serijo slik in malih plastik, ki so nastale v obdobju med leti 2003 in 2012. Gre za cikel del, katerih zasnovo je zastavil že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v njegove abstrakcije postopoma, a vztrajno začela vstopati figura. Zanjo pravi, da je izhodišče njegovega ustvarjanja in se ji ni nikoli povsem odrekel.

 

1. oktober – 3. december 2016

Ivana Živić – Vzdušje podvodne realnosti

Vsestranska srbska slikarka Ivana Živić se je v Kočevju predstavila z razstavo Vzdušje podvodne realnosti, s katero nas popelje v svet zaprtih prostorov napolnjenih z vodo. Vsakdanji zaprti prostori, ki so realni, v katerih živimo ali se v njih srečujemo, postanejo v delih Ivane Živić prostori hrepenenja in globokega razmišljanja. Občutek pozabljenih, potopljenih svetov še poglobijo plavalci, ki umirjeno in lahkotno plavajo po prostoru. Hkrati pa ti plavalci predstavljajo nasprotje utesnjenim, brezizhodnim sobam. Vendar ne dajejo vtisa utapljanja, ampak s svobodo njihovega gibanja dobimo željo po raziskovanju. S svojo umirjenostjo naredijo vzdušje spokojno, tiho in kontemplativno. Vsakdanji prostori iz realnega življenja postanejo prostori sanj. Vodne sobe, kot jih poimenuje avtorica sama, nas soočajo s potapljanjem posameznika in stanjem dezorientacije, osamljenosti in izključenosti. Brez pomoči zraka so liki prepuščeni samim sebi. Vendar brezizhodno vzdušje ublažijo plavalci, ki s svojo lahkotnostjo, neprekinjenimi, mehkimi gibi umirjeno iščejo pot iz sna.

 

9. junij – 11. september 2016

Mina Fina – robni zapis etc., etc. / Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci V.

Sklop razstav z naslovom Poletje s / kočevskimi / likovnimi ustvarjalci v Pokrajinskem muzeju Kočevje smo priredili že peto leto. Tokrat je prvič tovrstna razstava predstavljena v Likovnem salonu Kočevje na trgu zbora odposlancev 72. Na teh razstavah želimo predstaviti likovne ustvarjalce, ki so kakor koli povezani s Kočevjem in Kočevsko.

Na razstavi z naslovom Mina Fina – Robni zapis etc., etc. predstavljamo vsestransko likovno ustvarjalko po rodu iz Kočevja, Mino Žabnikar, z umetniškim imenom Mina Fina.

Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se je uspešno vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer vizualne komunikacije, ki jo je zaključila leta 2002.

Za svoje diplomsko delo oblikovanje fotografske monografije Toneta Stojka je prejela Študentsko Prešernovo nagrado. Za isto delo jo je Akademija za likovno umetnost in oblikovanje leta 2003 nagradila za posebne likovne dosežke, ob 1. bienalu vidnih sporočil Slovenije pa je v kategoriji monografij prejela Brumnovo nagrado. Poleg tega je prejemnica številnih stanovskih nagrad in priznanj.

Kot vidžejka je že leta dejavna na ljubljanskem klubskem prizorišču, kar jo je pripeljalo do članstva v avdiovizualnem kolektivu Your Gay Thoughts (YGT).

Na razstavi v Likovnem salonu Kočevje se je Mina predstavila z risbami, grafikami in svetlobno postavitvijo ter zbirko zinov in knjig umetnika, ki se jim vedno bolj posveča.

 

10. marec – 5. junij 2016

Svetovi risbe Zorana Didka / Gostujoča razstava Posavskega muzeja Brežice

Od 10. marca 2016 smo v Likovnem salonu Kočevje gostili razstavo Posavskega muzeja Brežice z naslovom Svetovi risbe Zorana Didka.

Kot je kustosinja razstave Oži Lorber v spremnem katalogu ob razstavi zapisala, so v galeriji Posavskega muzeja Brežice predstavili izbrana dela iz zbirke risb in grafik – z izjemo akvarela, ki jih je muzeju podarila slikarjeva soproga Smiljana Didek v letih 1996 in 1997. S študijsko razstavo je predstavljena njegova izrazita umetniška pripoved v risbi in grafiki z njemu lastnimi upodobitvami figur, obrazov, parov, aktov, žanrskih prizorov, med katerimi prav zagotovo izstopajo značilno njegove krokirane risbe, predvsem avtoportreti.

Z razstavo, ki smo jo prenesli v Kočevje, smo se poklonili vsestranskemu likovnemu ustvarjalcu, ki je bil tudi s svojim ustvarjalnim delom povezan s Kočevjem. Ne samo, da je izdelal načrte za ureditev Parka narodnih herojev (1973) in projektiral Spomenik svobode (1953), ampak je izdelal tudi načrte za notranjo opremo in ureditev tovarne Melamin. Poleg tega je s tovarno Melamin sodeloval pri tako imenovanih plastificiranih akvarelih, njegovi izvirni tehniki, ki jo je uporabljal okoli leta 1970. Običajno izveden akvarel so mu naknadno plastificirali ravno v kočevski tovarni.

Na Zorana Didka pa ima lepe spomine tudi Ivan Brudar, ki je bil v času šolanja na Višji pedagoški šoli v Ljubljani na oddelku za slikarstvo, njegov študent. Spominja se ga kot izjemnega slikarja, teoretika in izjemnega profesorja, ki je za vsakogar našel spodbudno besedo, predvsem pa je nesebično razdajal svoja znanja in odkritja.

Kot v katalogu pojasnjuje Oži Lorber, v Posavskem muzeju Brežice hranijo heterogen nabor raznolikih risb, skic, krokijev in grafik s figurami, akti, polakti, ljubezenskimi pari, avtoportreti, žanrskimi motivi, med slednje sodita predvsem njegovi najbolj znani temi V izgnanstvo in Sedmina ter seveda krajina.

Podarjena dela, ki so večinoma kronološko neopredeljena, lahko njihov nastanek ugotavljamo le na podlagi analogije in jih povežemo v posamezne sklope. Kljub na videz priložnostnemu izboru je iz vsega razstavljenega gradiva razvidno dvoje: umetnikova osnovna likovna problematika in ustvarjalno bistvo, na eni strani njegova samosvoja umetniška izpoved, skozi katero se nam razkriva ustvarjalni genij z raznolikimi svetovi Didkove značilne heterogenosti v risbi, na drugi strani njegov analitično usmerjen duh.

V Posavskem muzeju Brežice so leto 2015, ob 105 obletnici rojstva in 40 obletnici smrt, posvetili Zoranu Didku, enemu ključnih virtuoznih risarjev in teoretikov, ki je zaznamoval polpreteklo umetnost na Slovenskem. V Brežicah so ob tej priložnosti predstavili donacijo del Zorana Didka, ki jo je muzeju pred desetletji z vsem zaupanjem podarila soproga, slikarjeva sopotnica že od študijskih let, tudi sama akademska slikarka, Smiljana Didek, roj. Ivančič.

 

15. oktober 2015 – 5. marec 2016

Zbirka / Odprtje novega likovnega salona Kočevje

Likovni salon Kočevje, ki ga je ustanovila Zveza kulturno prosvetnih organizacij leta 1966 na pobudo Staneta Jarma, Ivana Brudarja in Miloša Humeka, je deloval dobrih dvajset let. V tem času so pobudniki skrbeli predvsem za pridobitev primernih prostorov, razstavno dejavnost in ne nazadnje za formiranje likovne zbirke. Po tem, ko je Likovni salon Kočevje dobil zaprt prostor nad tržnico, se je tudi obisk razstav znatno povečal. Sprva ne najboljša rešitev se je izkazala za dobro, ker je bil na tem mestu pretok ljudi največji in s tem umetnost približana preprostim obiskovalcem.

V času delovanja Likovnega salona pod okriljem Jarma, Brudarja in Gašparaca, so v Kočevju razstavljali likovni umetniki iz Slovenije, republik nekdanje Jugoslavije, zamejstva in pobratenih občin. Umetniki, ki so dobili priložnost razstavljati v Kočevju so bili večinoma študijski kolegi Staneta Jarma oz. njegovi sodobniki. Program je bil zastavljen predvsem na poznanstvih in generacijskih povezavah. Likovni salon je v času svojega delovanja predstavljal del takratnega likovnega dogajanja v Sloveniji, vendar pa ne vedno tudi ključnih likovnih umetnikov in smeri 70ih in 80ih let 20. stoletja.

Pa vendar je Likovni salon bogatil kulturno življenje, spodbujal kreativnost in kritičnost. V približno dvajsetih letih svojega delovanja je pridobil na ugledu in prepoznavnosti tudi v širšem slovenskem prostoru. In po zaslugi delovanja Likovnega salona hrani mesto Kočevje danes obsežno likovno zbirko.

Z načrtnim zbiranjem se je pričelo leta 1972. S finančno pomočjo kočevskih podjetij in lokalne skupnosti so odkupovali likovna dela takratnih razstavljalcev za zbirko mesta Kočevje. Danes zbirka šteje 53 likovnih del. Proti koncu 80-ih let 20. stoletja je dejavnost v Likovnem salonu Kočevje začela opazno upadati, število likovnih razstav se je manjšalo in kvaliteta pri izboru razstav se je občutno poslabšala. V tem času so najverjetneje zaradi prostorske stiske prenehali z zbiranjem likovnih del za stalno zbirko. Dela, ki bi si zaslužila stalen prostor in strokovno varstvo, so tako pristala v prostorih Občine Kočevje, Upravne enote Kočevje, Finančnega urada Kočevje in Knjižnice Kočevje.

Del zbirke Likovnega salona je bil v Pokrajinskem muzeju Kočevje predstavljen že leta 2009, ko je bil tudi natisnjen katalog o delovanju Likovnega salona, s predstavitvijo zbirke ter njenih avtorjev

Z novim razstavnim prostorom želimo mestu Kočevje vrniti prvotno likovno in kulturno prepoznavnost ter dati možnost likovnim ustvarjalcem, da se predstavijo tudi v našem mestu.