Kočevska je bila pomembno oporišče in dve vojni leti sedež vodstva narodnoosvobodilnega gibanja, zato so jo kmalu poimenovali partizanska Kočevska.

V prvih letih vojne je Kočevska pod italijansko zasedbo doživela hud pretres. Najprej so se pozimi 1941-1942 izselili skoraj vsi kočevski Nemci. Velika italijanska ofenziva poleti 1942 je pomenila eno najhujših obdobij, saj je po svoji intenzivnosti doživela vrh prav v obkoljenem Kočevskem rogu. Nasilje nad civilnim prebivalstvom, zlasti v južnem delu Kočevske, je dobilo najmnožičnejše poteze, z več območij so odvedli vse prebivalstvo v koncentracijsko taborišče na Rabu, italijanska vojska je požgala večino opustelih vasi. V obdobju po italijanski kapitulaciji in pred nemško zasedbo tega območja sta v Kočevju potekala zasedanje zbora odposlancev slovenskega naroda in sodni proces proti zajetim vaškim stražarjem in četnikom.

Obdobje, v katerem je bila vsa Kočevska zadnjič izpostavljena sistematičnemu posegu nemške vojske, se je začelo z vdorom nemške vojske preko Kolpe na Brodu na Kolpi 18. oktobra 1943. Vzpostavljena nemška postojanka v Kočevju je poleg tiste v Novem mestu ogrožala osvobojeno ozemlje severno od Gorjancev, zato jo je partizanska vojska decembra 1943 napadla. Po uspešni obrambi je nemška vojska Kočevje spremenila v eno najbolj utrjenih oporišč na Slovenskem med drugo svetovno vojno, kar ji je dajalo obilo možnosti za nadaljevanje prodorov v središče partizanskega osvobojenega ozemlja. Spomladi leta 1945 je postojanko Kočevje branilo okoli 100 bunkerjev.

Od jeseni 1944 se je 7. korpus Jugoslovanske armade (JA) osredotočal predvsem na obrambo Suhe krajine, da nemške in domobranske enote ne bi prodrle v Kočevski rog in dalje v Belo krajino. S prodorom 4. armade JA v Gorski kotar se je konec vojne naglo bližal. 7. korpus JA je postal njeno desnokrilno zavarovanje v Beli krajini. Čeprav je bil glavni sunek proti Beli krajini z juga, pa je sredi aprila na Kočevsko preko Mašuna in Loškega Potoka prodrla močna četniška formacija 1. srbskega prostovoljskega korpusa in četniške divizije. Do 18. aprila je prodrla že do Broda na Kolpi. V naslednjih dneh so se na južnem Kočevskem razvili hudi boji, v katerih so sile 4. armade JA in kočevske operativne skupine 7. korpusa JA razbile četniške enote in jih potisnile nazaj proti Ajblju. Medtem ko so nemške sile še konec aprila bile hude boje, da bi osvojile cesto Kočevje – Morava, so enote 4. armade JA že prodirale od Čabra proti Mašunu in dalje proti Trstu. Glavni štab Jugoslovanske armade za Slovenijo je opustil obrambo Bele krajine (vodstvo osvobodilnega gibanja se je umaknilo v Gorski kotar), ker je dobil ukaz, da se osredotoči na zavarovanje desnega boka 4. armade JA, ki je bila s prvimi enotami že pred Trstom, in prodre proti severu, proti Ljubljani. Zadnje dni aprila sta se obe diviziji 7. korpusa JA zbrali pri Brodu na Kolpi. 18. divizija se je razporedila med Čabrom in Loško dolino, da bi prodrla proti vzhodu, kjer so bile še razporejene umikajoče se četniške enote. 1. maja je 15. divizija uspela nemške enote potisniti s prostora Kočevske Reke in se pričela pripravljati za napad na Kočevje. 3. maja 1945 je 15. divizija z vsemi enotami in močno okrepljena s topništvom, začela napad na Kočevje, 18. divizija pa je dobila nalogo, da blokira posadko v Ribnici. Prva je dopoldne uspela prebiti nemško obrambo Cankarjeva brigada pri Šalki vasi, a je bila ponovno odbita. Med nočnim napadom se je nemška posadka, ki je branila mesto, nepričakovano umaknila iz mesta proti severu. Cesta proti Ribnici ni bila blokirana, saj jo je pred nastopom 18. divizije branila nemška enota pri Grčaricah in Gotenici. Nemške enote so se namreč bale, da bi bile obkoljene pregloboko na jugu, saj je istočasno 19. divizija 4. armade JA prodrla že do Logatca in bila nad Borovnico. Nemške enote so 5. maja izpraznile tudi Ribnico, ko se je nemškim enotam po spopadih pri Grčaricah, Rakitnici in Dolenji vasi uspelo umakniti proti severu.

Tako je bila Kočevska prosta in osvobojena. Meščani Kočevja so 4. maja zjutraj pozdravili osvoboditelje, Gubčevo, Cankarjevo in 15. brigado. V soboto, 5. maja 1945, so v Kočevje prispeli Okrajni odbor Osvobodilne fronte s svojim izvršnim odborom in Okrajni komite Komunistične partije Slovenije ter prevzeli oblast. Ob kapitulaciji Nemčije, 9. maja 1945, je bila v Kočevju velika manifestacija zmage. V povorki po mestnih ulicah in na zborovanjih je sodelovalo prebivalstvo z vse Kočevske. Navdušeni množici je govoril sekretar Okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije Ivan Kristan. Šolski kronist je osvoboditev opisal tako: »Partizanska vojska je osvobodila Kočevje. Mrtvo mesto je ob osvoboditvi nenadno zaživelo. Zvonovi so svečano potrkavali in naznanjali zmago OF. Staro in mlado je navdušeno vzklikalo Titu, narodnoosvobodilni vojski in tovarišu Stalinu, prepevalo narodne in partizanske pesmi ter himno Hej, Slovani. Mladina je zažigala rakete in kresove na bližnjih gričih.«

Kočevska je dočakala konec vojne močno prizadeta, Kočevje je bilo drugo najbolj porušeno mesto v Sloveniji. Izguba okoli 10 odstotkov vsega prebivalstva uvršča Kočevsko v vrh najbolj prizadetih območij na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Kljub temu se je obnova začela z velikim zagonom.

Vir: Guštin Damijan, Jerbič Perko Vesna, Kordiš Ivan: Osvoboditev Kočevske, Pokrajinski muzej Kočevje, Kočevje, 2005.

Izbor besedila in fotografij: Damijan Guštin, Vesna Jerbič Perko