Arhiv predavanj

Pokrajinski muzej Kočevje pripravlja ob gostujoči razstavi Pokrajinskega muzeja Koper in Centra za kartografijo favne in flore Kali - mreža vodnih biotopov in 2. februarju, SVETOVNEM DNEVU MOKRIŠČ multimedijsko predavanje z naslovom

Kali - nekoč in danes

Predavanje je bilo v četrtek, 31. januarja 2002, ob 18. uri v Pokrajinskem muzeju Kočevje, Prešernova 1, Kočevje.

Predaval je g. Griša PLANINC, Societas Herpetologica Slovenica / Društva za proučevanje dvoživk in plazilcev.

Kal, mlaka, puč, lokva, vaška... kaj je to?

Imena označujejo vodne objekte, ki so jih že od nekdaj gradili v padavinsko revnih območjih Slovenije: na Krasu, v Istri, na Kočevskem, v Suhi in Beli Krajini. Gradili so jih na propustnem apnenčastem kraškem ter flišnem istrskem svetu. Kal ter druga imena torej označujeo tipično stoječe vodno zajetje.

Zakaj so uporabljali kale in kje so jih gradili?

Nastanek kala je povezan z živinorejo, saj so jih uporabljali za napajanje živine. Na flišnem svetu (Istra, Brkini) so kale večinoma gradili ob vodnih zajetjih, medtem ko jih je na apnenčastem svetu (Kras, Kočevska, Suha Krajina, Bela Krajina9 polnila le deževnica. Kale so kmetje urejali bodisi na svojih zemljiščih v bližini pašnikov, ponekod v senci gozdov, v vrtovih, v vaških jedrih in v neposredni bližini hlevov. V vsakem naselju so uredili vsaj en vaški kal, ob njem pogosto korito za natakanje pitne vode in vaško pralnico. Večnamenski vodni objekti, združeni v enem kraju so posali priljubljeno vaško zbirališče oziroma prostor, ki je postal središče vaških dogajanj.

Kako so kale gradili?

Povsod so kale gradili na podoben načinž: izkoristili so naravno kotanjo ali pa so jo na primernem mestu izkopali ter jo v več plasteh obložili z ilovico - glino, katero so nato stepali. Če so kal postavili na vzpetini ali kultivirani terasi, so ga zavarovali še s kamnitim suhozidom, da so s tem preprečili drsenje zemlje v vodo. Vedno pa so kale gradili tako, da se je v kotanjo lahko stekala deževnica, v urbanih naseljih po žlebovih, ponekod kamnitih, s streh. Dostop do napajališča je bil prilagojen za živali, zato je bil položen.

Vzdrževanje kalov.

Za vzdrževanje je skrbela živina sama, ko je ob napajanju bredla po vodi, teptala ilovico in s tem zapirala pore in razpoke v ilovnatem dnu. Za čistočo so vaščani poskrbeli v sušnem obdobju tako, da so postrgali blato s tal in ga nato uporabili kot dragoceno gnojilo ali ga celo prodali.

Izginjanje kalov.

V zadnjih letih se je število kalov zmanjšalo predvsem zaradi uničevanja in izsuševanja. Slednje je posledica sprememb v tradicionalnem načinu življenja, saj kmetje kalov ne uporabljajo več za napajanje živine, niti kot vir pitne vode ali kot vir vode za zalivanje vrtov ali gašenje požarov. Kal, ki ga živina ne obiskuje več, se zaradi bujnega rastlinstva zaraste že v dobrem desetletju. Z njihovim izginjanjem so ogrožene tudi rastline in živali, ki v njih živijo. Ogrožamo jih tudi ljudje sami s svojim neodgovornim ravnanjem.

<<< predavanja